[ Pobierz całość w formacie PDF ]

BESeDA
»Takó sem mislil tudi jaz in zató sem se bil napotil s
svojo nevesto naravnost k vam. Kjer namreã sprejema-
jo popotnike, so postelje navadno zelo slabe; rjuhe niso
ãiste in ãe je kaj odeje, je raztrgana in smradljiva. Po ne-
katerih krajih niti postelje nimajo in vrÏejo ãloveka na
slamo pod luknjast krov, kjer vam kaplje ponoãi voda na
glavo. To je jako neprijetno & Pripetilo se nama je nekoã
 Zapovejte, blagorodje, moji nevesti, da naj séde.«
»Izvolite, gospodiãna & «
Gra0 ãak je izgovoril te besede ãisto mehaniãno, a
obraz mu je kazal veliko zaãudenje.
»Toda predno vas vznemirjam z drugimi okolnostmi
jaz sem Milan, 0 tudent, in to je moja nevesta, gospodiã-
na Milena Timaeus & «
Gra0 ãak se je nekoliko vzdignil.
»Dovolite vendar, gospod 0 tudent,  kakó pridete do
tega & kakó vraga, da se klatite po svetu in da pridete
napósled k meni?«
»Kralju je pri0 lo na misel, da si je izbral mojo nevesto
za Ïeno & «
Tedaj se je zagrohotal gra0 ãak, da je zadonelo 0 iroko
po dvorani; od smeha so mu tekle solze po licih in vse
teló se mu je stresalo & Milan je opazil takrat na obeh
straneh njegovega stola dolge vrste zelenih steklenic; na
mizi je stala srebrna ãa0 a, podobna kelihu.
»Kralj Malhus, pravite?«
194
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
»Kralj Malhus.«
In gra0 ãak se je iznova zagrohotal.
»Ali mu ni bilo ene dovolj? & Sédite, prosim! & Da-
vid!«
Izza zagrinjala je stopil bradat ãlovek v dolgi halji, ob
pasu prevezani; podoben je bil kapucinskemu fratru.
»Pripravi gospodi veãerjo in prinesi dvoje ãa0 .«
Nató se je njegov obraz hipoma zresnil; naslonil je
komolca na mizo ter pogledal Mileni naravnost v lica.
»Jaz sem izpraznil nocoj dvanajst steklenic; izpraz-
nim jih dvajset zapóred, toda ob deseti postanem sen-
timentalen. Kadar opazite na meni kaj takega, dragi
moj, me opomnite.«
David je prinesel ãa0 i in gra0 ãak je vzel steklenico ter
natoãil gostoma in sebi.
»Jaz postanem sentimentalen, kadar izpraznim dese-
to ãa0 o; ako pa vidim pred sabo tak obraz, kot je va0 ,
gospodiãna, Ïe ob peti. Ali tak obraz sem videl posled-
njikrat pred dvajsetimi leti & Moj vratar je zeló sme0 en
ãlovek, kar sta bila spoznala gotovo Ïe ob prvem hipu &
Izgubil sem bil namreã Ïeno pred dvajsetimi leti in zdaj
ãakam, da se vrne. In vratar mi privede pred nos vsako
0 epavo Ïensko, ãetudi sem mu zapovedal, da naj ne od-
pré nikomur; jaz seveda vrÏem po stopnicah njo in nje-
ga & Prosim, gospoda, ãa0 i sta polni & «
195
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
Milan je bil nekoliko zaãuden, a Mileni se je drema-
lo.
»Drugaãe je tu na gradu jako prijetno; vznemirjajo
me samo strahovi & «
Milena je ãula te besede samo v polspanju in odprla
je oãí. Tisti ãas je prinesel David veãerjo.
»PosluÏita se! Ta lopov je sicer takó nemaren, da kolje
veãidel samó stare gosí; toda ne zamerita mu,  odkar
je bil u0 el iz klo0 tra, je melanholiãen.«
»Strahovi, pravite, da vas vznemirjajo?« je pra0 ala
Milena.
»Strahovi. Vsako noã se plazijo tiho po sobah, brez
0 uma odpirajo vrata in okna in ob zori izginejo.«
»To vam mora biti precej sitno,« je opomnil Milan.
»Sitno je, res. Zdí se mi, da naravnost hrepené po
moji vznemirjenosti. Sprva so bili dosti obzírni, komaj
da so se genili. Pri0 li so kakor sence, hu0 knili ob steni ter
se zgubili nenadoma, kakor da bi bil upihnil sveão. Meni
je tekel pot po obrazu. Toda sãasoma sem se jih priva-
dil. In kakor da bi bili to opazili, so se vêdli zmerom svo-
bodneje. Zdaj hodijo v procesiji po sobi in povém vam,
da to niso veã nikake sence. âasih mi zakrili ko0 ãena
roka prav nad oãmi. Bogve kaj bi se bilo naposled zgo-
dilo, da jih nisem prevaril. Hlinim jim namreã veliko
pla0 ljivost in takó me pusté pri miru & «
Milena je drgetala od groze.
196
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
»A kaj mislite o teh strahovih?« je pra0 al Milan. »Kdo,
mislite, da so?«
»V galeriji visé slike mojih dedov in drugih ljudí. Stare
slike z zeló oãrnelimi barvami. Takih obrazov niste vide-
li v svojem Ïivljenju. Obrvi imajo sila visoke in ko0 ate,
a oãí gledajo pod njimi sanjarsko in prepla0 eno. Obleãe-
ni so ti ljudjé v fantastiãne obleke iz pre0 lih ãasov. Vitezi
z ogromnimi ãipkastimi ovratniki, z rokavi, ob ramah
nagubanimi in 0 itimi z zlatom in rdeão svilo; na rokah
imajo usnjate rokavice do komolcev, a naslanjajo se na
meãev srebrne roãnike & Îenske so bile prej drugaãne;
takih las in takih oãí zdaj ni veã; to so obrazi, kakor da
bi jih gledal ãlovek v sanjah & Resniãno, ãe greste poãasi
po moji galeriji, vam postane glava teÏka in misli se vam
zmedejo & Ponoãi stopijo ti ljudjé izza okvirov; lahko si
mislite, da jim je tam gori dolgãas,  tudi meni bi
bilo & «
»To so torej strahovi?«
»Da, gospodiãna. Spravil bi jih bil Ïe davno spoti, ali
smilijo se mi.«
Tudi Milena je zaãutila posebno simpatijo do sanjar-
skih devojk iz davnih ãasov in njene oãí so se zamisli-
le &
197
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
VII
a dvoru kralja Malhusa je vladala velika Ïalost.
NKralj sam se je prikazal komaj svojim vernim slu-
gom & Nekega jutra se je sprehajal po vrtu in opazil je,
da je zaãelo listje rumeneti; to ga je napravilo 0 e bolj
otoÏnega. ·el je dalje po samotni aleji; drevje je stalo ob
poti resno in tiho; ni se zgenila niti vejica. Sonce je sijalo
za gozdom, in izza vejevja in visokih debel so se leske-
tali rosni Ïarki. V bliÏini so se klanjale vrbe Ïalujke nad
ribnikom; en sam labod je plaval navsezgodaj po tem-
ni vodi, podoben beli roÏi, ki se je bila odtrgala od pod-
vodnega stebla & Vse nad njim je hipoma vztrepetalo in
za0 u0 telo; rosne kaplje so mu padale na pla0 ã in v lica
mu je zapihala hladna sapa. Zdelo se je, da je zgenilo za
gozdom sonce s svojimi svetlimi perotmi & âutil se je
bojeãega in poniÏnega, kot da siplje nanj to krasno jut-
ro nezasluÏene milosti. UÏival je ãisto svetlobo, ravno-
kar rojeno iz morja & Vse okoli njega Ïiví in diha samo
záse, odelo se je z jasnobo in lepoto, da se samo raduje
nad njó. Kar ima on radosti od tega jutra, si jo je prido-
bil po krivici, ali mu je bila darovana iz soãutja & To taj-
nosladko 0 u0 tenje ne 0 u0 ti zaradi njega, sonce ne sije
198
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
zaradi njega, roÏe ne dehté zaradi njega. A v njegovem
srcu ni niãesar, da bi jim vrnil, kar mu nehoté darujejo.
V njegovem srcu ni svetlobe & In zazdelo se mu je, da
stoji kakor beraã med kralji, kakor posu0 eno drevó sredi
zelenja. Nobenega deleÏa nima od Ïivljenja,  kot da ni
drugega nego duh brez krví in brez hrepenenja.
To so bile njegove Ïalostne ure. Noãí ga je bilo strah.
O mraku je dal priÏgati vse luãi na gradu; svetloba se je
razlivala iz oken daleã naokoli. In v tej otoÏnosti mu je
bilo obenem neizmerno dolgãas. Sprehajal se je, dokler
ni bil docela utrujen, toda sedeti in misliti se mu ni ho-
telo & Prej mu ni bilo do premi0 ljevanja; gledal je po
cele ure v strop ter se igral s palcema, in mirno so vsta-
jala jutra in so prihajali mrakovi & A zdaj se plazijo dne-
vi sanjaje in obotavljaje, kot da bi se jim dremalo. Slono-
ko0 ãena kazalca na ãrni uri se ne premakneta; veãnosti
leÏé med minuto in minuto.
Kralj Malhus je spoznal jasno, da nima v svojih rokah
veã moãí kot novorojen otrok. On, Malhus, nima nika-
ke moãi; Malhus z debelim trebuhom in mozoljãastim
obrazom. Vso moã imá neko nevidno bitje, ki se imenu-
je kralj in ki je vsled nesreãnega nakljuãja spojeno z
njim. Ovíja se ga kakor pla0 ã,  a ãe vrÏe ta pla0 ã raz
sebe, tedàj stojí na cesti nag in uboÏen brez kosa kruha
in brez ugleda. Kralj zapoveduje,  in krivijo se hrbti
vsenaokrog; Malhus prosi, a nihãe se ga ne usmili &
199
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
Zveãer, kadar bi bilo vse tiho na gradu, bi pustil Ïez-
lo in krono na prestolu, pustil bi kralja med drugimi
simboli in duhovi ter se splazil po prstih na cesto. In
tako bi se rodil sredi ceste nov ãlovek  Malhus. Imel bi
roké in nogé, da bi se kretal svobodno kakor drugi ljud-
jé; imel bi svoj jezik, svoje misli, svoje skrbí. Nikjer bi ne
bilo duhá, ki bi mu pulil besede iz ust, ki bi mu prestav-
ljal nogé kakor hromcu, ki bi stal za njim ter sprejemal [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]